Odprt javni prostor/Public open space

Odprti javni prostor: načrtovanje, upravljanje, vzdrževanje
Zbornik predavanj in prispevkov ob mednarodni konferenci
Odprt Javni prostor | Public Open Space, 10.-11 april 2008, Ljubljana

Strokovni svet konference
prof. Catharine Ward Thompson, prof. dr. Ana Kučan, mag. Maja Simoneti, prof. Janez Koželj, dr. Matjaž Uršič

Organizacijski odbor
Sergej Hiti, Jelka Hudoklin, Urška Kranjc, Ana Kučan, Tanja Maljevac, Darja Matjašec, Maja Simoneti, Maša Šorn, Gaja Trbižan, Tina Verbič

Prispevki

• Marc Treib Alone Together: Some Thoughts on Urban Space
  
• Edward Robbins What is Public; What is Private;
  
• Stig L. Andersson Public Open Form and Space
  
• Catharine Ward Thompson Public Open Space
  
• Kongjian Yu Make Public Spaces to Link Earth, People and Spirits
  
• Barbara Goličnik ATP javnih prostorov
  
• Ina Šuklje Vsebinki izzivi: primer Severnega mestnega parka Navje v Ljubljani
  
• Špela Verovšek Odprti javni prostor v Münstru
  
• Katja Žagar Pomanjkanje čutnega zaznavanja o javnem prostoru
  
• A. Ostan, M. Prašin Kolbezen O celovitem urejanju mesta Črnomelj
  
• ProstoRož Oživljanje javnega prostora z začasnimi posegi
  
• Nevenka Koprivšek Umetnost v javnem prostoru
  
• D. Kozoderc, N. Bučar Draksler Moderiranje v javnem odprtem prostoru
  
• Matjaž Uršič Ali “mestni zrak” se osvobaja?
  
• Matevž Čelik Turizem in javni prostor
  
• Jurij Sadar Trije odprti javni prostori
  

Uvodnik

Urejanje javnega prostora – daleč od samoumevnega

Prostori skupnega, še posebej odprti kot so parki, trgi, dvorišča in igrišča, so v zadnjem desetletju deležni neverjetne pozornosti. Število novih ureditev in prenov, raziskav in publikacij kaže, da so načrtovalci, investitorji, raziskovalci in politiki praktično povsod po svetu javni odprt prostor sprejeli med osrednje teme svojega delovanja. Razlogov za ta razcvet je veliko in so med sabo neločljivo povezani. Urejanje javnega prostora je hkrati dokazovanje moči in sposobnosti, skrbi za fizično in mentalno zdravje prebivalcev in ustvarjanje pogojev za gospodarski razcvet kraja.

V ozadju vsakega od posameznih načrtov in rešitev je drugačna zgodba in poseben niz razlogov. Pravo gibanje urejanja javnega prostora, ki smo mu priča pri resničnih in navideznih potovanjih, pa je ukoreninjeno v vedno bolj prepričljivih, znanstvenih in empiričnih, ugotovitvah raziskovalcev o povezavi kakovosti življenja s klimatskimi spremembami, varstvom okolja, daljšanjem življenjske dobe, zdravjem prebivalstva z razvojno uspešnostjo posameznika, skupin, krajev in držav. Tekma za človeški in finančni kapital se je med drugim preselila tudi na javno odprto prizorišče.

V Sloveniji se velikopoteznemu urejanju javnega prostora šele privajamo. Večina javnih odprtih prostorov je v naših naseljih nastala v času, ki je skupno in javno obravnaval kot bolj ali manj samoumevno. Ustvarjanje novih ureditev je bilo takrat tako kot tudi vzdrževanje sprejeto kot potrebno in zato tudi bolj in manj uspešno izvajano. Matrica javnega odprtega prostora v slovenskih naseljih je bolj ali manj posledica preteklega načrtovanja in urejanja. Družbeno ekonomske spremembe so v devetdesetih stanjšale javno blagajno in preusmerile pozornost od skupnega in javnega k posamičnemu in zasebnemu. Ozaveščanje lastništva javnemu prostoru v preteklem desetletju še ni posebej koristilo.

Nebogljenost pri upravljanju z javnimi ureditvami je zelo praktična posledica nekdanje prakse, ki predvsem ni zahtevala zbiranja in tekme argumentov za nove posege in rešitve v javnem odprtem prostoru. V Ljubljani na primer je bila zadnja raziskava o rabi odprtega prostora izdelana leta 1972. Vse od takrat največje mesto v Sloveniji nikoli ni temeljito proučilo, kako meščani uporabljajo javni odprt prostor.

Namen organizatorjev mednarodne konference o urejanju javnega odprtega prostora je s pomočjo predavateljev z različnimi ozadji zbuditi zanimanje za urejanje javnega prostora iz kar največ zornih kotov. Zdi se, da je čas, v katerem vse več slovenskih krajev začenja načrtovati tudi nove ureditve javnih odprtih prostorov, zrel zato, da se prekine s prakso samoumevnosti načrtovanja. Kot lepo kažejo v zborniku zbrani prispevki se dokazi o vlogi in pomenu javnega prostora nizajo v velikem razponu in iz različnih vidikov pritrjujejo načrtovanju od ideje do rešitve v prostoru, od vsakodnevnega utripa pa vse do trenutka, ki kliče po spremembah. Sredstva in delo, ki jih zahteva urejanje vitalnega javnega prostora, daleč presegajo začetno investicijo, zato je treba kot del urejanja predvideti tudi spremljanje stanja, proučevanje potreb, dobro vzdrževanje, načrtovanje prenove in vključevanje uporabnikov v iskanje rešitev.

Maja Simoneti, predsednica DKAS