Narava v mestu / med načrtovanim in spontanim

7. redna konferenca DKAS
Ljubljana, oktober 2000


Organizacijski odbor

Blanka Bartol, mag. Aleš Bizjak, doc. dr. Davor Gazvoda, Jelena Hladnik, mag. Jelka Hudoklin, Karla Jankovič, mag. Alenka Kolšek, Suzana Korun, Barbara Mlakar, Rado Romih, mag. Maja Simoneti, mag. Ina Šuklje, Maja Vodnik


Prispevki

prof. Catharine Ward Thompson: What Is Natural About A City? An Exploration Of Precise Plans, Fuzzy Frameworks And Loose-Fit Landscapes
prof. dr. Marko Polič: Izkušnja narave v mestu
doc. dr. Drago Kos: Narava v mestu: nostalgija in pragmatizem
dr. Boris Kryštufek: Naravni sistemi v "nenaravnem" okolju - ekosistemi v urbanem svetu
prof. dr. Ivan Marušič: Mesto in narava - gotovost in negotovost
prof. Dipl.-Ing. Reinhard Grebe: Development Of Landscape Planning In Germany Between 1950 And 2000
Jelena Hladnik: Narava v mestu kot element prostorskega plana
doc. dr. Davor Gazvoda: Pojem naravnega v oblikovani mestni krajini
mag. Ina Šuklje Erjavec: Narava v mesto ali mesto v naravi, med odnosom in načrtovanjem
mag. Alenka Kolšek: Mestno zelenje kot kulturna dediščina
Barbara Goličnik: Podoba narave v mestu
izr. prof. dr. Matjaž Mikoš, Iztok Kavčič: Vodotoki kot del naravne krajine v urbanem prostoru
mag. Marta Vahtar: Kamniška Bistrica kot rekreacijska os regije?
doc. dr. Ana Kučan: Zeleni sistem - zamisel in praksa
mag. Jelka Hudoklin: Škocjanski zatok - naravni rezervat v mestu
Aleš Koprivšek: Okoljevarstvena presoja urbanističnega načrta kot instrument zaščite narave v mestu
Primož Ilešič: Ekonomsko vrednotenje vplivov linijskih infrastrukturnih posegov na socialne funkcije primestnih gozdov
Greta Jagodič: Nekateri vidiki zaraščanja v mestu - pojav alergijskih bolezni
dr. Ciril Krušnik: Teze za predavanje na Ljubljanici
dr. Janez Pirnat: Razvoj urbanega gozdarstva v Sloveniji


Predgovor v zborniku

Narava je bila in ostaja del mesta. Najsi bo njena prisotnost načrtovana ali spontana, posledica zavestnih odločitev ali zgolj razvoja na določeni lokaciji, nenehna rast mest narave ni izrinila iz urbanega tkiva. Narava je v mestih prisotna v različnih oblikah mestnega zelenja: mestnih parkih, drevoredih, zgodovinskih vrtovih, zelenicah, pa tudi vrtičkih in vrtovih na strešnih terasah. Narava so pionirske in specialistične rastlinske in živalske vrste, ki kljubujejo v pogojih grajenega okolja in kar je najpomembneje, narava je tudi človek. Prav zato je kljub značilni sili procesov rasti in obnavljanja uveljavitev narave v nadzorovanih mestnih krajinah v prvi vrsti odvisna od človekovega odnosa do narave.

Razvojna povezanost človeka z naravo se ohranja v njegovi potrebi po stiku z naravo. Ta potreba je skrajno neoprijemljiva in se zadovoljuje izrazito individualno. V javnomnenjskih raziskavah so najbolje sprejeta območja varne, predvidljive narave, torej urejeno mestno zelenje. Oblikovane mestne krajine, še zlasti mestne zelene površine kot celota ali pa s svojimi posameznimi krajinskimi prvinami, v urbanem prostoru delujejo kot okolje za zadovoljevanje človekove potrebe po stiku z naravo. Znotraj teh prostorov pa mestni prebivalci nenehno iščejo nove, še bolj neposredne stike z naravo, ki jih morajo skladno s poudarjanjem strpnosti in razumevanja drugačnosti upoštevati tako mestni politiki kot načrtovalci.
Mestne krajine kot zaključeni prostorski sklopi, pa tudi posamezne krajinske prvine, so se v razvoju izkazale kot pomembne strukturne prvine mestnega prostora s funkcijami oblikovanja in členjenja ter kot nosilci identitete in kvalitete bivalnega okolja. Različne funkcije, ki se odvijajo v mestnem odprtem prostoru, ne glede na stopnjo naravnosti in prisotnosti naravnih prvin v njem, so bile dodaten močan razlog, da se je v urbanističnem načrtovanju nedvoumno uveljavilo prepričanje o nujnosti dolgoročnega načrtovanja mestne krajine. S tem, ko so v zadnjih letih v urbanistično teorijo in prakso načrtovanja mestne krajine začela vstopati še spoznanja iz ekologije, je mestna krajina dobila še bolj prepoznavno vlogo narave v mestu, njeno načrtovanje pa je postala ena od ključnih nalog sodobnega urbanizma.

Veliko slovenskih mest je po tujih zgledih zastavilo na-črtovanje sistema zelenih površin in opredelilo mestno krajino kot neizbežno vsebino celovitega urejanja mesta. Pri tem je narava, prvinska ali oblikovana, povezala v sistem ekoloških in socialnih načel tako zadovoljevanje človekovih potreb, kot zagotavljanje delovanja naravnih sistemov. Spremenil in izboljšal se je proces urbanističnega načrtovanja, kakovostnejši mestni prostor, obogaten z novimi prvinami mestnega zelenja, pa je posledično pomenil tudi rast cen mestnih zemljišč.

Proces uveljavljanja avtonomije mestne krajine, mestnih zelenih površin, drevoredov, vodotokov, zelenic, parkov, vrtičkov in drugih prvin mestnega odprtega prostora, ki je nujen pogoj za sodelovanje in enakovredno vlogo mestnih krajin v urbanističnem načrtovanju, še ni končan. Vprašanjem o pomenu narave za človeka, o potrebah, ki se zadovoljujejo v določenih pogojih in o vlogi pri oblikovanju in členjenju mestnega prostora se pridružujejo vedno nova. Javnomnenjska prepoznava pomena narave je nezadostna za uravnavanje prostorskega razvoja. Hkrati ko je načrtovanje mestne krajine v javnem interesu in dolgoročna planska sestavina, je v vsakodnevni praksi prostorskega urejanja prepogosto brez ustreznega zastopnika podrejeno posameznim razvojnim interesom in neozaveščenim investitorjem. Da bi mestne krajine v mestu zaživele v okviru zelenega sistema in opravljale pripisane jim funkcije, moramo načrtovalci posedovati čim več zelo različnih znanj s področja prepoznavanja njihovih osnovnih značilnosti in sposobnosti. Še več. Zelo pomembno je, da ta znanja z nami deli kar najširši krog meščanov, članov mestne uprave, drugih prosto-rskih načrtovalcev in nosilcev razvoja. Letošnje srečanje je nastajalo prav v upanju, da bodo posamezni pogledi na vlogo in pomen narave v mestu prispevali tudi k skupni skrbi za njeno ohranjanje in razvoj.

mag. Maja Simoneti