Degradacije v prostoru
2. strokovno srečanje DKASTopolšica, 27. in 28. oktober 1995
Organizacijski odbor
Jelka Habjan, Saša Piano, Nataša Bratina, Igor Vučer in Maja Simoneti
Prispevki
Živana Mejač: Obravnava degradacij v prostorskem planiranju
mag. Jelka Hudoklin: Splošno o degradacijah prostora
prof. Janez Koželj: Degradirana urbana območja
prof. dr. Milan Veselič: Degradacije podtalnice (prispevek v zborniku ni objavljen)
mag. Jasna Koblar: Prostorska zasnova območij mineralnih surovin
dr. Franc Potočnik: Vplivi degradacij na živi svet
prof. Marko Polič: Vedenjske pasti in okolje, njihovi vzroki in načini preseganja (psihološki vidik degradacij)
Marjan Tamše: Odkopavanje premoga v Šaleški dolini
Saša Piano: Posledice eksploatacije v Šaleški dolini
Marjana Kopitar: Načini reševanja ugrezninskega polja s prostorskimi akti
Emil Šterbenk: Spremembe vodne mreže v Šaleški dolini zaradi premogovništva
Jože Lenart, Zmago Logar: Vplivi na okolje pri izvedbi programa trajnega prenehanja izkoriščanja uranove rude (zapiranje rudnika urana Žirovski vrh)
Igor Buser: Odlagališče hidrometalurške jalovine Boršt (Žirovski vrh)
Tomaž Beguš, doc. dr. Mihael Ribičič, Marko Kočevar, Andrej Šubej: Vplivi odkopavanja premoga na degradacijo površine (Kanižarica)
Predgovor v zborniku
Obravnava degradacij v prostoru, ki se je pretežno omejevala na različne oblike onesnaževanja, v novih pogojih družbene občutljivosti do prostorskih vrednosti, ne zadostuje. V prostoru so zaznavne različne oblike degradacij, ki so neposredno in posredno posledica človekovih posegov in njegovega delovanja. Nemalokrat so degradacije označene spremembe, ki so posledica delovanja naravnih sil, spodbujene s posegi v prostor. Degradacije lahko razlikujemo po izvoru, zunanjih vidnih znakih, kvalitativnih spremembah značilnosti prostorskih sestavin, možnostih sanacije, starosti, možnosti preprečevanja, pogostosti pojavljanja, prostorskem kontekstu, navezavi na druge prostorske rabe in probleme. Kakšne so možnosti za vključitev degradacij v sistemsko reševanje prostorskih problemov? Degradacije je na določenih področjih mogoče izmeriti, dokazati in izraziti v številkah; zato za tovrstna onesnaževanja obstajajo normativi in standardi, ki določajo mejne vrednosti. Kako pa vrednotimo spremembe v prostoru, za katere ni normiranih mejnih vrednosti, pa smo kljub temu sposobni oceniti, da odstopajo od pričakovane podobe in jih je potrebno sanirati? Zdi se, da je možnosti za strokovno razpravo veliko.
V zadnjih letih so se v skladu z novejšo okoljevarstveno in prostorsko zakonodajo uvedli postopki, s katerimi se na ravni preventive presojajo pričakovani vplivi na okolje, opredeljuje ranljivost prostora in iščejo boljše tehnološke in prostorske rešitve. Potrebno pa je vzpostaviti tudi mehanizme za reševanje okoljskih (prostorskih) problemov na ravni kurative kot vzporedne veje okoljevarstvenih prizadevanj. Z ustreznimi načini evidentiranja in vrednotenja pojavov degradacij ter s pretehtanimi sanacijskimi ukrepi je namreč mogoče zmanjšati obseg in težo poškodb v prostoru in odkriti nove prostorske potenciale ter s tem izboljšati stanje okolja nasploh.
Namen srečanja je osvetliti razsežnosti problematike degradacij prostora in ob tem podrobneje predstaviti večplastnost reševanja prostorskih problemov v sklopu rudniškega območja v Velenju. Zato so k sodelovanju povabljeni strokovnjaki, ki se soočajo s tovrstnimi problemi na različnih področjih in lahko prispevajo k oblikovanju novih spoznanj. Z uveljavitvijo meril za opredeljevanje in vrednotenje degradiranosti naj bi namreč omogočili kritičen pogled prostorskih načrtovalcev na obstoječe stanje v prostoru, s tem pa zagotovili ustrezne sanacijske postopke in rešitve, s katerimi bo preprečen nastanek novih degradacij.
Jelka Hudoklin
